Že v pradavnini so ljudje s kopiti živine teptali, gnetli in zbijali zemljo za temelje hiš, jezove in rečne bregove. Pred sredino-19. stoletja je zahodna gradnja cest uporabljala predvsem tlakovanje iz drobljenega kamna, pri čemer je bilo zbijanje v glavnem odvisno od naravnega kotaljenja vozil. Šele izum kamnitega valja leta 1858 je spodbudil razvoj drobljenih tlakovcev in postopoma so se pojavili valji za zbijanje s konjsko vprego, ki so predstavljali najzgodnejši prototip cestnega valja. Leta 1860 se je v Franciji pojavil parni valjar, ki je dodatno pospešil in izboljšal tehnologijo gradnje in kakovost tlakov iz drobljenega kamna ter pospešil proces.
V začetku 20. stoletja so bili tlaki iz drobljenega kamna po vsem svetu priznani kot najboljši tlaki v tistem času in so bili široko sprejeti. Koncept zbijanja je postopoma postal znan in na različnih gradbiščih cest so se pojavili cestni valjarji. Sredi 19. stoletja je izum motorja z notranjim zgorevanjem prinesel izjemno vitalnost razvoju opreme za stiskanje.
Prvi cestni valjar,-ki ga poganja motor z notranjim zgorevanjem, se je rodil v začetku 20. stoletja. Temu je sledil pnevmatski kolesni valj, ki se je pojavil skoraj sočasno z gladkim valjem. Izvedene so bile raziskave o učinku stiskanja statičnih valjev, pri čemer je bilo ugotovljeno, da se s povečanjem teže valja poveča njegov linearni pritisk, s čimer se izboljša zbijanje.
Zato so bila prizadevanja dolgo časa usmerjena v razvoj valjev velike{0}}tonaže. Največji pnevmatski valji so tehtali več kot 200 ton. Vendar so se v tem obdobju spremembe valjev osredotočale predvsem na izboljšave moči in dizajna.





